Društvena ekskurzija v Brkine
V soboto, 05. novembra 2016, smo se ob 7:00 uri zbrali pred gasilskim domom v Nadgorici in z zanimanjem čakali, da izvemo kam nas bo vodila pot v neznano. Glavna organizatorja Suzana in Matej sta le to zelo dobro skrivala in uspelo jima je skrivnost ohraniti vse do zadnjega trenutka, tik pred odhodom.
Dan se je prijetno začel s kavico in slastnim rogljičkom za dobro jutro in že smo se odpeljali v neznano. Pot nas je vodila po primorski avtocesti, kjer smo izvedeli dobro varovano skrivnost, kam se odpravljamo. Brkini, velikokrat slišano, malokrat videno. Pokrajina, ki se nahaja v jugozahodni Sloveniji, na vzhodu mejijo na dolino reke Pivke in Snežnik, na jugu na Čičarijo. Delijo se na tri dele: zahodne, osrednje in vzhodne. Geografsko obsegajo območje, ki je hribovito in leži na območju Divače, Kozine, Ilirske Bistrice in Pivke.
Našo pot smo začeli v vojaškem parku zgodovine v Pivki (http://parkvojaskezgodovine.si/). Park vojaške zgodovine je muzejsko in doživljajsko središče, ki nastaja na območju starih italijanskih kasarn v Pivki. Osnovni cilj projekta je na podlagi bogate vojaško-zgodovinske dediščine tega območja osnovati razgibano turistično središče, ki je namenjeno izobraževanju, raziskovanju in izjemnim doživetjem. Park vojaške zgodovine je rezultat močne volje ljubiteljev vojaškozgodovinske zapuščine v občini Pivka in na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije ter občinske uprave v Pivki, ki je v svoji vojaški dediščini prepoznala velik razvojni potencial.
Pot smo nadaljevali proti Premu, z ogledom Premskega gradu, ki se nahaja na slemenastem robu naselja Prem nad reko Reko v bližini Ilirske Bistrice. Prvič je bil posredno omenjen leta 1213, zgrajen pa naj bi bil v 12. stoletju na ozemlju oglejskega patriarhata. Po izročilu naj bi grad nastal na mestu rimske utrdbe Castra Prima, vendar z arheološkimi izkopavanji doslej tega ni bilo mogoče dokazati. Od tod izhaja le ime gradu in naselja. Danes za grad skrbi Pokrajinski muzej Koper. V njem so različne zbirke in umetnine. Arhitekturne posebnosti so poslikave iz prejšnjega stoletja, od opreme je potrebno omeniti pozlačeno baročno ogledalo. V gradu je tudi kapela iz 14. stoletja, posvečena sv. Marjeti. V njej so obnovljene poslikave, oltar in dva kipa svetnikov, pred njo pa freska sv. Krištofa.
Peš smo se odpravili še do Kettejeve rojstne hiše, ki stoji na robu vasi Prem, tik pod cerkvijo sv. Helene. V spodnjih prostorih je na ogled stanovanje družine Kette, poetu v spomin pa stoji spominska plošča na sprednji strani fasade. V stanovanjskem delu je predstavljeno življenje in delo Dragotina Ketteja, na ogled pa je tudi črna kuhinja z originalnimi predmeti iz 19. stoletja, ki pa so jo žal pobarvali na belo.
Ogledali smo si tudi cerkev, se nato ustavili na ekološki kmetiji Mahne v Tatrah na pokušini sira, domačega jabolčnega soka in jabolčnega vina, pot nadaljevali v Doljne Vreme in tam imeli pokušino suhomesnatih izdelkov. Proti večeru smo se ustavili še v Bujah (naših slovenskih; za katere verjetno marsikdo sploh vedel ni, da jim imamo) tam imeli pokušino izdelkov iz sadja (ni da ni za probat pa še neverjetno prijazni in ustrežljivi so). Bolj, ko se je dan nagibal v noč bolj so bile aktualne tako imenovane “knjižnice”. Po vseh teh pokušinah pa smo še obilno večerji pri Jenezinovih v Ratečevem Brdu.
Kljub bolj klavrnemu vremenu smo spoznali delček naše prelepe deželice. Tu bi se zahvalili tudi posluhu za želje in usklajevanje http://www.autentica.si/ za dobro organitacijo drugega dela izleta in vodički Milojki, ki nam je natrosila polno informacij (dejstvo pa je da v teh krajih moraš imeti lokalnega vodiča, ni druge). Zahvala v imenu celotnega društva PGD Nadgorica.
Posebna zahvala pa gre še organizatorjema Suzani in Mateju ter našemu harmonikašu Davidu.
