ZGODOVINA DRUŠTVA
Gasilsko društvo NADGORICA je gasilsko društvo treh vasi: NADGORICE, JEŽE IN PRODA. Njegova glavna naloga je skrb za požarno varnost in pomoč ljudem ob raznih nesrečah, ki jih prinaša vsakdanje življenje. Navade in potrebe ljudi so se v stoletju obstoja društva zelo spremenile, poslanstvo gasilcev pa ostaja vedno isto – pomoč sočloveku v nesreči.
Vaščani teh treh vasi so najprej ustanovili požarno četo, katere obstoj so takratne oblasti dovolile predvsem zaradi hudih ur, kot z eno besedo imenujemo treskanje, grmenje in nevihte. V tistem daljnem letu 1912 so v enem dnevu v bližnji okolici našteli 11 požarov, ki so jih zanetile strele. Zavedeli so se, da bodo povezani močnejši in da je posameznik ob težkih trenutkih zelo nemočen. Na to danes kar preradi pozabljamo, življenje samo pa nam vedno znova dokazuje kruto resnico o naši majhnosti in nemoči. Tako ob nastanku, kakor tudi ves čas svojega delovanje, je gasilsko društvo pridobivala sodelavce in člane, prav tako pa tudi materialna sredstva za svoje delovanje, kar prikazujejo slike spodaj.
Vsa ta leta obstoja pa je sodelovalo tudi z ostalimi društvi, predvsem iz bližnje okolice, kar je razvidno iz bogate pismene dokumentacije, ki jo društvo hrani in skrbno varuje.
Konec osemdesetih let pa se je društvo spoprijateljilo tudi z malo bolj oddaljenim, na novo nastalim Gasilskim društvom Črni Vrh nad Polhovim Gradcem, s katerim se še dandanes redno srečujemo in medsebojno sodelujemo.
V času stoletnega neprekinjenega delovanja Gasilskega društva Nadgorica so razpadle tri države, društvo je preživelo tri vojne in se prilagodilo štirim sistemom. To moč so njeni člani črpali iz prepričanja, da je potrebno sočloveku pomagati v nesreči, kakor tudi naravnim in materialnim dobrinam. To so dokazali tudi v vojnih časih, ko so imeli posamezni člani društva dovolj skrbi za lastno preživetje in preživetje svojih družin, pa so vseeno našli čas za požarno varnost in da so skrbeli za društveno opremo in stavbo. V prvi svetovni vojni sta za to skrbela Ivan Korošin in Andrej Merčun, v drugi pa predvsem Ivan Korošin, ki je uporabil vse svoje sposobnosti, da je pretental okupacijske oblasti, da so pustili avto in opremo pri miru.
Da je gasilstvo tudi med vojno delovalo, se da sklepati iz podatkov, da so morali po vojni prepleskati nemške črne čelade in da je bil, kot je razvidno iz dokumentacije, po letu 1942 za društvo zadolžen Pečar Matevž iz Črnuč. Žalostno pa je, da je bil Ivan Korošin takoj po vojni obdolžen narodnega izdajstva in je zato, skupaj s še nekaterimi člani, izstopil iz društva.
V slovenski osamosvojitveni vojni smo gasilci dežurali po 24 ur na dan. Tudi s tem se je pri krajanih krepila zavest o nastajanju lastne samostojne države. Čeprav se je društvo v vsej svoji zgodovini srečevalo z raznovrstnimi težavami, tako materialnim kakor tudi glede članstva, je prebrodilo vse krize in in težav in v zadnjih letih lahko govorimo o našem društvo kot o enem od uspešnejših v Gasilski zvezi Ljubljana.
Besedilo: Anton Kolenc
Foto: arhiv društva